Rudolf Saksida

Portret

Če se umetniški izraz zrcali v tisti umetnikovi duši, ki doživlja svojo današnjost, pomeni, da je iskren. Toda če umetnik ustvarja izven svojega časa, je njegovo delo laž. Ko pomislimo na tiste, ki niso na to pripravljeni, mislimo pač na tiste, ki živijo danes in so prepričani o svoji resnici, pa se pri tem ne zavedajo, da upodabljajo na platnu svet, ki ni več na žarišču. Tako zasnovana umetnina je laž, kajti vez med umetnino in umetnikovim duhom ni zajeta iz resnice.

Kakšen cilj si pravzaprav zastavlja umetnost? Poleg tega, da je kulturni dejavnik, si hoče prevzeti vlogo, da svoje izpovedno sporočilo posreduje vsem ljudem. Če ima današnja beseda moč, da kot potres in ciklon obsodi na platnu tragičnost vojne, mora o teh neizrekljivih grozotah spregovoriti. Toda umetnost ne bo z vsemi svojimi umetniškimi izrazi utegnila preusmeriti toka zgodovine, utegnila bo le svetovati, opozarjati in usmerjati pogled v bodočnost. Umetnikov krik, je krik tistega, ki veruje. Njegov izraz se prelije v umetnost, če je bil spočet v čistem in iskrenem otroškem srcu.

Rudolf Saksida
citat iz kataloga »Rudolf Saksida«, retrospektivna razstava, 1981, Gorica

Portret
Portret
  • 1913 se rodi v Gorici 28. januarja na Kornu št. 12
  • 1914 ob izbruhu prve svetovne vojne mobilizirajo očeta, zaradi Soške fronte pa se mati z malim otrokom zateče v Domžale
  • 1933 maturira na goriški trgovski šoli
  • 1934 se vpiše na Ekonomsko fakulteto Univerze v Trstu, kjer sodeluje s humorističnim tednikom El melon
  • 1935 37 služi vojaški rok v mestu Lucca
  • 1937 se zaposli v Pokrajinskem turističnem uradu kot projektant za tiskovine in plakate, naveže prijateljstvo s Tulliem Cralijem in pristopi k Futurizmu prvič razstavlja kot slikar
  • 1939 mobiliziran, najprej ga odpošljejo na albansko fronto, kasneje premestijo v Verono
  • 1942 sodeluje v futurističnem paviljonu beneškega Bienala z delom Vojna aeroslika
  • 1943 pristopi k Narodno osvobodilni fronti
  • 1946 poučuje na slovenski gimnaziji v Gorici
  • 1947 postavi svojo prvo povojono razstavo v tržaški galeriji Strega, se preseli v Koper, kjer poučuje in dela kot grafični oblikovalec v povojnem času zapusti futurizem in se približa Spacalovemu magičnemu realizmu, ki predstavlja izhodiščno točko za oblikovanje osebnega poetičnega izraza, hkrati fantastičnega in simboličnega
  • 1948 sodeluje na svoji prvi povojni skupinski razstavi v Kopru
  • 1950 razstavlja na skupinski razstavi v ljubljanski Moderni galeriji in samostojno v tržaški Galleria dello Scorpione
  • 1953 sodeluje na pomembni razstavi "Tržaški slovenski slikarji" v Moderni galeriji v Ljubljani
  • 1955 poučuje na slovenskih šolah v Trstu
  • 1981 z upokojitvijo se preseli v Gorico, kjer mu pripravijo obsežno retrospektivno razstavo
  • 1984 umre 6. marca
Manifesto
Manifesto
Festa delle Ciliege
Festa delle Ciliege
Mali samouk
Mali samouk
Razglednica
Razglednica
Zgodba o morskem konjičku
Zgodba o morskem konjičku

Pri Saksidi v ateljeju

Saksida je pravzaprav slikar, o katerem vemo, da je, ter hkrati spet ne vemo, kje je. Tih temperament, ki se nekaj po sili razmer, a nekaj tudi po notranjem nastrojenju ogiba javnosti in hrupu. Videli smo njegova olja na skupinskih razstavah, videli smo jih tudi na osebnih prikazih. A vendar se nam nekako zdi, ko da ga nismo še v resnici spoznali in da ostaja še nekaj, kar nas čaka in kar smo zaradi naglice ali nepripravljenosti prezrli.

Morda je ta vtis pogojen po slikah samih ali po slikarjevem nestalnem življenju, čeprav bi se na prvi pogled ne zdelo takó. Lirika njegovih olj namreč govori o miru in o dobri luči. Stilizacija črt in stroga ekonomija form dokazujeta nadzorstvo in red. Sozvočje barv izpričuje optimizem. A vendar. Vendar je še tisti nedoločen, samo nakazan šepet ozadja, ki je hkrati kakor tiho spoznanje, sramežljiv vprašaj in otroška trpkost.

Vse drugače pa nam postanejo resnični ti odmevi danes, ob vstopu v Saksidov zasilni ateljé. Izginil je namreč primitivizem osnutka in ljubezen za odmaknjeno, malce začarano liriko morske pokrajine. In iz ozadja se je prikazal obraz, ki je prej z nevidno pričujočnostjo obsvetljeval predmete. In naj bo to lice, lice moža v »Padajoči zvezdi« ali obraz v »Oazi« ali lice mrtvega »Junaka«, pred nas je stopila človeška podoba s svojo najbolj resnično zgovornostjo. Ostala pa sta zbranost in mir. Ostala je, čeprav obogatena po novi dolžnosti, skromnost sredstev in zvestoba ploskvi.

Ob čudoviti »Oazi«, še bolj pa docela novem, presenetljivem ozračju v »Smrti opoldne« se naenkrat razklene okvir, ki nam je do zdaj zaokrožal slikarjevo umetnost. In zavemo se, da se je pred nami razkrojil zastor z lepimi in čarobnimi arabeskami. Pokrajina, ki se zdaj odpira v neznano, je sicer še polna čarovnij, a je obenem tudi polna strahov. In tudi čarovnija sama, čarovnija »oaze« visi samo na tenki niti med paradižnikom barv in pogubnosti niča.

Če naj imenujemo pravo besedo, bi rekli: drznost. Da, kajti Saksida je na meji, kjer bo padla odločitev o globini njegove izpovedi. In priznamo, da nas njegova zvestoba pretrese in zadene v živo. A pred zadnji odločitvi bo moral nujno biti sam.

B.P.

Boris Pahor, Zapiski, revija »Tokovi«

Mrtvo mesto 1959
Mrtvo mesto 1959
Nevesta
Nevesta
Ptica rokohitrica
Ptica rokohitrica
Roka v Pregibu
Roka v Pregibu
Zmaj 1960
Zmaj 1960
*
*

Saksida ima to prednost, da pripoveduje z govorico svojega naroda. Duhovno daleč od latinskega idealizma je našel svoja izrazna sredstva v sanjarskem slovanskem simbolizmu, ki se razodeva naravno in spontano kot pravo jamstvo za njegovo umetnost. Romantično osnovo iz katere izhaja njegovo ustvarjanje, lahko takoj odkrijemo v važnosti, ki jo posveča pripovedovanju bolj kot čistemu slikanju. Ne moremo se namreč ustaviti ob oblikah, ker nas njihov pomen mnogo bolj zanima: skratka, gre za slikarja_pravljičarja.

Tullio Crali, Milan 1961 (citat)

*
*